Kot navaja Zakon o varovanju kulturne dediščine[1], so dediščina »dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti, ter drugi državljani in državljanke Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas.« (ZVKD, 2008, 1. člen, 2. alineja.)
V istem besedilu je tudi navedeno, da se dediščina deli na materialno in živo dediščino. Materialna se nato deli še na premično in nepremično dediščino. Med nepremično dediščino spada tudi arhitekturna ali stavbna dediščina.
V drugem členu zakona je razdelano, da je ohranjanje dediščine v javno korist, saj je dediščina odraz kontinuitete prebivalcev nekega področja, njihov vrednot, dosežkov, simbolov in še marsičesa. Dediščina ohranja našo narodnostno in ljudsko identiteto. Po zaslugi dediščine smo prepoznavni, specifični, drugačni in samosvoji v dobrem smislu. Dediščina je tudi eden izmed indikatorjev narodov, saj lahko z uničenjem dediščine uničimo celotne države. Ravno zaradi tega je pomembno dediščino ohranjati in o njej izobraževati naslednje rodove, saj bomo tako dosegli najdonosnejšo naložbo za ohranitev dediščine v prihodnosti.
V Sloveniji za varstvo kulturne dediščine skrbi Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (kratica ZVKDS), ki s svojimi enotami pokriva celotno področje Slovenije. Zavod izvaja vse etape varovanja dediščine, od raziskav, dokumentiranja, evidentiranja, upravljanja z dokumentacijo, arhiviranja, obnavljanja, restavriranja, varovanja pred nepredvidljivimi vremenskimi katastrofami, vzdrževanja do usmerjanja in razvijanja stroke. Naštetih je le nekaj procesov, ki jih Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije opravlja, ni pa samo zavod tisti, ki bi moral skrbeti za dediščino. V ta proces se moramo vključiti tudi sami kot lastniki dediščine ali morda kot osebe, ki dediščino cenimo in razumemo njen pomen.
Naravna ali kulturna dediščina sta pod vplivom velikih družbenih sprememb in tehnološkega razvoja v zadnjem stoletju precej na udaru. Vedno večji je razkorak med našimi življenji in življenji naših dedkov in babic.
Ivan Bogovčič je v knjigi Vračanje izvirne podobe: Restavratorski posegi[2], 2004 zapisal, da je grobi izračun slovenske likovne dediščine vreden blizu šest milijard in pol evrov. Seveda je številka, kot avtor sam pravi, grob približek, ker za take cenitve ni metodologije in se o tržni vrednosti kulturne dediščine sploh nerado govori. Kljub temu pa grobo ocenjen »ekonomski potencial« likovne dediščine morda koga prepriča, da je vredno ohranjati in se zavzemati za dediščino naših prednikov. Bogovčič v zgornji izračun vključuje le likovno dediščino, koliko pa je šele ostale, ki ni likovna vendar prav tako veliko vredna? Ekonomski vidik mi ni najljubši, ko govorim o ohranjanju dediščine, vendar če koga prepriča, da varuje dediščino, je to v dobro vseh nas.
Tea: Kraška hiša, linorez, 12 let
Mentorica: Tanja Samec, OŠ A. Š. Stjenka Komen
Ohranjanje in revitalizacija stavbne dediščine sta zelo pomembni, saj je v nasprotnem primeru taka stavba "smet" v okolju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar