Pred nekaj leti sem RD Pliska in Hostlu Pliskovica pomagala pri projektu, ki se je navezoval na stare igre in življenje včasih. Glavni del moje naloge je bil popisati igre, kar sem storila prek pogovorov s starejšimi vaščani Pliskovice in okoliških vasi. Ker so pogovori potekali sproščeno, sem si poleg iger zapisala še veliko zabavnih, mogoče presenetljivih, a vendar resničnih značilnosti tistega časa. Izbor teh ponuja v branje, kot zanimivost oz. kot enega izmed načinov prikaza tistega časa.
Življenje otrok, ki so danes v
svojih sedemdesetih in osemdesetih letih, ni bilo vedno lahko, saj sta jih
zaznamovali revščina in vojna. Večina teh otrok je že zelo zgodaj pričela z
delom na domači kmetiji ali pašo. Situacijo je včasih še otežila bolezen ali
smrt staršev.
Obveznosti teh otrok bi lahko
delili na »poletne« in »zimske«. Poleti je med opravili prevladovala paša in
pomoč na polju, od zimskih prigod pa smo največkrat zasledili opise dogajanja
pri »šporgerti.« Pri šporgerti so čistili fžu, molili, pravili pravce, kuhali
žganjce ...
Dekleta so takrat veliko plela iz
domače ovčje volne (šale, nogavice ...). Volno so same tudi pripravile.
»Pojali so skuzi, vsak na svojmi
konci na gmajni.«
Da bi kaj zaslužili so lovili
veverice in iskali jajca vran. Zadnja so prodali lovcem, ki so jih uničili. Za
vsako prodano jajce so dobili nekaj čentežimov. Lovci so jajca razbili, ker je
bilo vran preveč. Ulovljene veverice so prodajali Italijanom za 5 lir.
Italijani so jih imeli za okras kot hišne ljubljenčke. 5 lir je bilo veliko denarja, saj je bila to
ena žurnada. Za 1 liro si dobil 10 cigaretov populare, 5 lir pa je bilo
enakovrednih petim litrom vina. Po vojski na Besinju je bila žurnada 10 lir,
prej pa kot že rečeno 5 lir. Prostovoljen vojak na Besinju je bil plačan 20
lir.
V času velike revščine (takoj po
vojni) so kopali zemljo za delat sirkove škrtače – izkopali so korenike sirka,
jih pobrali, očistili in naredili škrtače. Menjali so jajca in mleko za stara
oblačila v Trstu. Tudi bombaž so gojili ter izkoriščali sviloprejke.
Za praznike so punce delale vence iz cvetlic. Za svetega
»Jvana« (Ivana) iz ivanjega svetja za srečo družine.
Ob zvonenju Ave Marije so morali
biti doma. Ob nedeljah so morali ob 2.30h k večernici.
Starši se niso igrali z njimi,
ker ni bilo časa.
Šola
Niso se veliko igrali, tudi pred
in po šoli ne, ker je bilo treba it delat. Če je bil čas, so se učili in
spraševali. Zjutraj jim je učiteljica pregledala roke, če niso bile čiste so
morali domov. V šoli so imeli kratek odmor.
Za kazen so jih tudi zapirali po
šoli. Npr. če nisi naredil naloge si moral ostati po pouku. Včasih so jih celo
pozabili odkleniti. Kazensko pa so tudi morali včasih klečati na turšci.
Pri nauku so morali ponoviti kar
je župnik pridigal pri maši. Če niso znali, so morali skupaj stisniti prste,
župnik pa jih je po konicah prstov udaril s palico.
Tinto so delali sami iz semena
»slibe« ali divje oljke. Najprej so jih zmastili, kuhali in ko je bilo dovolj
gosto za pisanje so precedili in pisali. Taka tinta je obstojna in je izdržala
tudi več desetletij.
Kot zanimivost mi je L. Širčen
povedal, da je učiteljica plačala pol lire kazni, če je spregovorila slovensko
besedo v šoli. Vsak dan so morali recitirati »Viva Duce, viva re!«.
1945. leta takoj po vojni so šli v Trst – vsak se je
naučil eno ali dve pesmici, šli so z volom do Občin, nato naprej s tramvajem. V
Trstu so na radiju deklamirali pesmi.
1. maja 1945 so šli v Trst »delat
telovadbo«. Delali so vsi hkrati in peli »Delajmo,
delajmo zlata kolesa, da se popeljemo s Sveta nebesa. Angeli godijo kar najbolj
morejo, da se nebesa tresejo.« Ob petju jih je spremljala glasba in vsi so
bili enako oblečeni in do morali hkrati telovaditi. Tja so šli s šolo. Teden
prej so hodili na vaje v Komen. V Trstu so se zbrali pionirji s celega Krasa,
tja so šli s konji.
Včasih so z gozdarjem sadili bore namesto šole. Okoli
posajene sadike so umaknili travo, da je ni ogenj zažgal, če je zagorelo.
Paša
Pasti so večinoma pričeli pri
petih letih (nekateri tudi kasneje). Med pašo je vsak skrbel za svojo živino.
Začeli so ob petih zjutraj, domov pa so se včasih vračali ze ob 7.30h zaradi
vročine.
Med šolo so hodili past na krajše
relacije, med počitnicami pa dlje. Običajno so na paši ženske imele kakšno
knjigo s sabo ali kaj za štikat, šivat.
Na gmajni se niso veliko igrali,
ker so morali nabrati hrano za futrat živali doma (jesenovino, ostrico …). Najpogosteje
so se igrali pri stajah.
Pasli so dve do tri ure in če
takrat niso imeli domače naloge so se kako drugače zabavali (igrali igrice, Šuc
je risal, punce so pletle, brale, kuhale ...).
V Kosoveljah je bilo malo otrok, zato se na paši niso
družili, ker so imeli pašnike zelo narazen. Družili se niso niti na gmajni,
niti po otavah.
Majda je enkrat zaspala na paši,
krava je šla čez njo in ji snedla majco.
Na paši so se tudi kaznovali – spomnijo se, da ko je
Žuštov nekaj ušpičil, je moral zmoliti Oče naš in pojesti ocvrto kobilico.
Nezaželjeno »družbo« na paši,
sršene, so sežigali. Kače je čakala enak usoda, le da so jih najprej vrgli v
brinj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar