sobota, 06. februar 2016

Kraška gmajna

Z izginjanjem gozdov zaradi izsekavanja in paše so se začele pojavljati burji izpostavljene kamnite gmajne, kjer so poletno sušo sposobne prenašati le najmanj zahtevne rastline. Kljub svoji degradiranosti je to eden najbolj reprezentativnih habitatov na Krasu in sploh pomladi kar kipi od razkošja barv in vonjev prenekaterih izredno lepih rastlinskih vrst. Zaradi opuščanja tradicionalne rabe tal je pašnikov in travnikov vedno manj, saj se bolj ali manj vztrajno zaraščajo. Vendar je ravno rastje travišč Krasa odraz stoletja trajajoče kulture kraškega človeka. Kraški ekstenzivni travniki so namreč eden najstarejših kulturnih tipov tradicionalne kulturne krajine v Evropi in so danes redki in ogroženi habitati. Omogočajo pa tudi življenje mnogim živalskim vrstam, ki so na take življenjske prostore vezane, kar je še razlog več za njihovo vzdrževanje in varovanje.
Značilna združba kraške gmajne je združba nizkega šaša (Carex humilis) in skalnega glavinca (Centaurea rupestris). Tu pa uspevajo še številne zanimive, redke in ogrožene vrste, kot so skalni in češljavi glavinec (Centaurea rupestris, Centaurea cristata), ilirska perunika (Iris illyrica), tommasinijev petoprstnik (Potentilla tommasiniana), tržaški svišč (Gentiana tergestina), mehkodlakava jurjevina (Jurinea mollis), javorkin rdeči koren (Onosma javorkae) in druge.

In kako je do kraške gmajne sploh prišlo?

Kamen je poleg burje in pomanjkanja vode predstavljal enega glavnih izzivov prebivalcev na področju Krasa, saj so morali ti svoje parcele in njive najprej očistiti, de so jih lahko učinkovito obdelovali. Najprej so odvečno kamenje porabili za gradnjo suhozidov okoli parcel, skoraj povsod jih v bolj ali manj slabem stanju na kraški gmajni srečujemo še danes. Ti suhi zidovi so včasih široki in visoki tudi nekaj metrov, saj so prebivalci želeli z obdelovalne površine odstraniti čim več kamenja. Vendar tega kljub temu pogosto ni zmanjkalo, zato so ga zbirali na posebne urejene kupe, ki jih imenujemo grublje ali griže. Uporabili so ga tudi za gradnjo podpornih teras v vrtačah in celo za konstrukcijo kamnitih škarp, ki so služile kot poti v vrtače.

Pastirji so na gmajni gradili pastirske hiške. Te so služile za zaščito njih samih ob hudi uri, burji ali pripeki. Gradili so jih z obilico kamna, se z njimi zamotili in igrali v daljših časovnih obdobjih, saj je bilo na njih vedno potrebno kaj popraviti ali dozidati. Vhod v hiško so praviloma obrnili na zavetno stran, redkeje pa so v hiško vzidali tudi manjšo odprtino, ki je služila kot kamin. Hiške so gradili kot samostojne enote, jih naslonili na obstoječo skalo ali celo vzidali v zid ali grubljo.

Avtor besedila: Borut Kokalj


Na festivalu kraška gmajna bo podelitev nagrad in priznanj natačaja NKH 2015. Podrobnosti sporočim kmalu.


Ni komentarjev:

Objavite komentar