Ideje o potrebi ohranjanja kulturne dediščine so se pri nas porodile
precej kasneje kot v nekaterih evropskih državah in se v praksi še premalo
upoštevajo. Enega izmed glavnih razlogov za to Fister pripisuje poznemu
nastanku samostojne države ter drugim političnim in nacionalnim razlogom.
(Fister, 1979) Posledica tega je tudi, da je bil naš spomeniško varstveni
sistem spočetka tesno povezan z avstrijskim. Od avstrijskega pa se bistveno
razlikuje v vodilni vlogi umetnostnozgodovinske stroke (Višnar, 2005), katere
premoč se čuti še danes.
Eden prvih začetnikov varstva kulturne dediščine pri nas je
bil France Stele[1],
ki je bil tudi prvi pooblaščeni konservator na Kranjskem (1913). S tem se je
začel tudi pozitiven odnos do kulturne dediščine pri nas. Stele je bil v svojem
mandatu podrejen centralni komisiji na Dunaju in nadvojvodi Francu Ferdinandu.
Slednji bi moral na svoji poti iz Sarajeva Ivana Vurnika imenovati za
tehniškega deželnega konservatorja, vendar je to preprečilo dogajanje, povezano
s 1. svetovno vojno. Tako je restavratorska stroka še dolgo ostala brez
sodelovanja arhitekturne stroke. (Fister, 1979)
Leta 1919 je Stele ustanovil Spomeniški urad za Slovenijo. Leta 1921 je Slovenska deželna vlada
izdala naredbo o varstvu premičnih spomenikov, leta 1930 zakon z navodili za
ohranjanje posameznih skupin spomenikov in leto kasneje še gradbeni zakon o
zaščiti zgodovinsko-umetniških mest in stavb. (Fister, 1979) Po drugi svetovni
vojni je bila ustanovljena spomeniško varstvena služba pod nazivom Zavod za varstvo in znanstveno proučevanje
kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti LRS. (Višnar, 2005) Z
delovanjem slednjega je prenehal delovati Spomeniški urad. V času, ko je bil
Franc Stele vodilni konservator, je bilo varovanje kulturne dediščine urejeno v
obliki zaupne mreže. (Fister, 1979) Velik primanjkljaj pri obravnavi kulturne
dediščine je tudi ta, da arhitekti s Steletom večinoma niso sodelovali. Tako je
skozi leta nastala vrzel, ki še danes ni zapolnjena.
Leta 1945 se je z novo ureditvijo razširilo tudi področje
varovanja, ki po novem ni obsegalo samo umetnostne spomenike. V tem času je pod
okrilje Zavoda za varstvo in znanstveno
proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Ljudske republike
Slovenije, kot že ime pove, prišla tudi narava. Naravno in kulturno
dediščino so razcepili šele leta 1994, ko je prva prišla pod upravo Ministrstva
za okolje in prostor. Pred tem sta obe veji spadali pod Ministrstvo za kulturo.
(Višnar, 2005)
Stavbna dediščina je pri nas še danes prikrajšana za
marsikaj, saj celo Fakulteta za arhitekturo nima specialističnega študija za
arhitekta konservatorja-restavratorja, kar je velik primanjkljaj za celotno
stroko in dediščino nasploh. Izobraževanje v tej smeri ponujajo le v obliki
rednega predmeta in seminarja. Tako žal nimamo pokrite strokovne plati, poleg
tega pa se je s časom izgubilo tudi precej starih znanj in tehnologij, ki bi
omogočile kvalitetne prenove. Redki so mojstri, ki npr. še vedno obvladajo
apnene omete, ker so jih nadomestili z drugimi materiali. Posledično so višji
tudi stroški obnove, saj so taki posamezniki res redki.
Ni pa samo arhitekturna stroka ta, ki bi morala skrbeti za
stavbno dediščino. Večina nas še vedno prebiva v bivališčih naših prednikov ali
pa ima kakega v lasti. Torej smo tudi sami odgovorni za dogajanje na tem
področju in je seveda v naši moči, da obudimo interes za stare veščine in s tem
tudi za prednosti, ki jih dediščina prinaša.
O negativnem odnosu do arhitekturne
dediščine nam pričajo številne zapuščene stavbe. Primer je iz Štanjela.
(Vir: lasten arhiv)
[1]
France Stele (21. 2. 1886–10. 8. 1972) je bil slovenski umetnostni zgodovinar,
likovni kritik in urednik.
Viri:
- Fister, P. Obnova in varstvo arhitekturne
dediščine. 1. natis. Ljubljana: Partizanska knjiga, znanstveni tisk,
1979.Višnar, K. Razvoj in pomen
nevladnega sektorja v varstvu dediščine Slovenije. AR: Arhitektura in raziskave, 2005, št. 2, str. 18–21.
Ni komentarjev:
Objavite komentar