sobota, 22. oktober 2011

Znanje in izkušnje stare arhitekture


Dandanes lahko opazimo velike spremembe različnih kulturnih krajin po vsem svetu. Pojavlja se problem odtujevanja arhitekturnega oblikovanja, ki temelji predvsem na brezosebnih in stereotipnih idejah. Tako arhitektura ne nastopa več kot pokazatelj kontinuitete razvoja nekega območja ali naroda, ampak sledi globalnemu trendu »rušenja meja« in enakosti. S tem izgubljamo velik del nacionalne pa tudi ljudske identitete, saj slabi pripadnost lastnemu prostoru in kulturi. Omenjena težnja enakosti pa hkrati ustvarja monotonost in univerzalnost, ki ne upošteva specifik določenih področij in zanemarja že odkrite rešitve problemov iz domačega okolja.

Pasivno opazovanje spreminjanja kulturne krajine ima lahko zelo dolgotrajne in nepopravljive posledice, saj je gradnja praviloma trajna in draga. Tako lahko z neupoštevanjem lastnosti kulturne krajine in gradnjo okolju »tujih« objektov dolgotrajno prekinemo vez z dosežki naših prednikov in njihovo ljudsko arhitekturo. Mnogi bi »sodobno zasebno arhitekturo« utemeljili z ekonomskimi kazalniki, ki so povečini le izgovor. Saj velja, da je ljudska arhitektura skozi stoletja nastajala na določenem področju skozi praktično dodelavo in se nevede prilagajala ekološkim in ekonomskim težavam. Vendar kljub težnji k obnovi in ohranjanju kulturne krajine področja, v katerem živimo, ne smemo slepo slediti idejam in dosežkom preteklosti, ampak jih moram nadgraditi in zapolniti vrzeli. Kot so se skozi stoletja spreminjale potrebe naših prednikov, tako imamo tudi mi precej drugačne želje in potrebe, ki pa jih ne gre zanemariti, saj jih lahko z malo iznajdljivosti in strokovne pomoči zlahka vključimo v okolje v katerem živimo. Peter Fister je že leta 1979[1] zapisal, da »dobra arhitektura obdrži kontinuiteto prostora in oblikovanja, prostoru da enakovredno dopolnitev, ki niti ne razvrednoti prvotne zasnove, niti se ji slepo podreja.« Če sledimo tej zamisli in se pred gradbenim posegom vsaj malce poglobimo v ljudsko arhitekturo tega prostora, spoznamo, kako zelo ta trditev drži. Naši predniki so stoletja razvijali, poskušali in gradili tako, da je zgrajeno v prostoru najbolje učinkovalo. Prišli so do rešitev, ki so dodelane, premišljene, izvedljive, ekološke in še marsikaj drugega. Nekatere od njih so sicer že zastarele, ampak ne vse. Če gledamo iz tega zornega kota spoznamo, da je v naših starih domačijah skritega veliko znanja in ne nazadnje prebrisanosti kako ukrotiti burjo, nadzorovati vlago ter še mnogo ostalega, kar bi bilo škoda zavreči. Dobrine, ki so nam jih naši predniki zapustili v ljudski arhitekturi, pa niso samo praktične narave, ampak govorijo tudi o identiteti prostora, o kulturi, ki je tu živela, in nas tako narodnostno in pokrajinsko združujejo.

Aljoša: Kraška hiša, linorez, 10 let
Mentorica: Vlasta Markočič; OŠ Dutovlje


[1] Fister, P. Obnova in varstvo arhitekturne dediščine. 1. natis. Ljubljana: Partizanska knjiga, znanstveni tisk, 1979.

Ni komentarjev:

Objavite komentar