O specifičnih spomenikih na Krasu, kot je Štanjel, je že
veliko napisanega, manj je pa materiala o vernakularni arhitekturi. Seveda ne
trdim, da specifičnih spomenikov ter posebnih primerov ni potrebno ohranjati,
temveč da je potrebno tudi vernakularno arhitekturo postaviti na svoje mesto in
ji pripisati vrednost, ki jo ima. Kulturna krajina Krasa se spreminja ravno
zaradi neupoštevanja vernakularne arhitekture, ki kot vsako znanje prinaša
prednosti in ni slabost, kot bi mislili privrženci sodobnih, univerzalnih
novogradenj. Sploh pa velja, da naj bi poleg prebivalcev in Kraševcev za
specifične spomenike skrbel Zavod za
varstvo kulturne dediščine Slovenije, medtem ko je vernakularna dediščina
tako obsežna in razkropljena med različne lastnike, da moramo pri njenem
varovanju pristaviti tudi svoj delež.
Martina F.: Mihele - Flinkotovi, 2. triada
mentorica: Vesna Marion
OŠ DBB Hrpelje
Kot drugod po Sloveniji se je vernakularna arhitektura tudi
na Krasu oblikovala glede na značilnosti pokrajine, v kateri je bila
postavljena. Prvi prebivalci Krasa so svoje sledi pustili v jamah, ki so bile
že v času paleolitika opažene kot primerna mesta za bivanje. V neolitiku in
bakreni dobi je svoja domovanja preselil na površje in je jame uporabljal le še
kot pribežališča in za obrede. Na višinskih točkah odprtih leg je začel graditi
kaštelirje - višinsko utrjena naselja, ki jih drugače imenujemo tudi gradišča
in so bila kasneje izhodišča za srednjeveška mesta ali utrjene postojanke. Kaštelirji
naj bi bili osnova za značilno zasnovo istrsko-kraške pokrajine.
Lokacija prvih grajenih arhitekturnih kompleksov je bila ob
obdelovalnih površinah. Pomemben element pa je bila tudi burja, ki so se ji
izognili tako, da so izbrali lego, ki daje naravno zavetje pred burjo. Kjer
takega zavetja ni bilo, so se vetru skušali »izogniti« s posebno organizacijo
naselja. Tako sklepamo, da so bili prvi dejavniki, ki so določali lokacijo
naselitve, obdelovalna zemlja, vir pitne vode ter tudi varen položaj in
zavetje.
Sara N.: Kraška hiša, 1. triada
mentorica: Nela Subič
OŠ dr. BM Divača
Številna naselja so se na Krasu izoblikovala že pred 11.
stoletjem, in to na sedanji lokaciji ali pa v neposredni bližini. Kraške vasi
so nastajale sorazmerno z rodovitno zemljo, kjer je bilo te več, je bilo tudi
naselje večje, ker je lahko preživelo več prebivalstva. Lokacija vasi je bila
največkrat sredi obdelovalnih površin, tako da so se obdelovalne površine po
kakovosti stopnjevale od najkakovostnejših tik ob vasi do manj kakovostnih in
bolj oddaljenih. Poti so v vaseh nastajale, kot je bila potreba, najpogosteje
so vodile do drugih domačij, cerkve, virov vode, njiv, kalov itd. Poti so
speljali po nekvalitetni zemlji, če je bilo le mogoče, kajti rodovitne zemlje je
že tako primanjkovalo. Ravno tako so se skušali izogniti klancem, zato so poti
največkrat potekale po slemenih vrtač.
Gradbeni material Kraševcev je bil kamen, ki ga je bilo v
izobilju. Mnogokrat so za enostavnejše objekte ali elemente uporabili kar
kamen, ki je bil odveč na njivah. Zahtevnejše kose pa so pridobivali v
mnogoštevilnih kamnolomih na Krasu. Od 16. stoletja dalje je kamnoseško obdelan
kamen postopoma pridobival na pomenu v ljudskem stavbarstvu in sčasoma dobil
celo reprezentančno vlogo v obliki vhodnih portalov, okenskih in vratnih
okvirjev, šivanih robov, konzol, šapov, kamnitih žlebov, tlakov, strešnih
vencev in drugih arhitekturnih elementov. Kamen kot gradbeni element je v
veliki meri kriv za poenoten videz kraških vasi. Vasi so pogosto razdeljene na
več delov oz. koncev, saj so tako lažje varovali in ohranjali pridelovalne
površine, obenem pa so lahko dobro zemljo izkoristili za vrt ob hiši. Nagib
terena so izkoristiti za kletne prostore, ki so jih tako lahko zgradili brez
dodatnega vkopavanja, hišo pa so postavili na najvišjo točko parcele, da je
deževnica lažje odtekala proč od hiše.
Živa Ž.: Kraška hiša, 1. triada
mentorica: Majda Jeranče
OŠ Dutovlje
Kraševci so se domiselno spopadali tudi z burjo. Gradili so
strnjene vasi, brez večjih čistin, da veter ne bi mogel razviti polne moči.
Gank in odprtine so najpogosteje postavljali na južno ali zahodno stran, torej
stran od burje. Stene, v katere se je burja najbolj zaganjala, so pustili brez
večjih odprtin. Pozidave, ki so nastajale ob že obstoječih domačijah, so si
lahko privoščile več svobode v orientiranosti, saj so jim že sosede nudile
zavetje pred burjo. Za zaščito pred burjo so služili tudi visoki zidovi okrog
domačij. Značilno za Kraševce je tudi, da so objekte gradili na robu parcele in
tako optimalno izkoristili parcelo. Sistem gradnje je bil adicijski, saj so
osnovi večkrat ob straneh dodajali prostore, te so dozidali tudi v višino.
Zaradi dodajanja ob straneh so bile stranske stene brez oken.
Pomembna lastnost kraških domačij in vasi je tudi
samozadostnost, ki pomeni tudi sposobnost samopreživetja za dalj časa. Sistem
delovanja naselja je bil v večini primerov tudi popolnoma ekološki, saj ni imel
stranskih produktov ali učinkov, ki bi negativno delovali na okolje. Redki
primeri, ko to ni držalo, so vključevali pretirano obdelavo zemlje in
izkoristek naravnih zmogljivosti. Oba sta negativno vplivala na kasnejše letine
in s tem na kvaliteto bivanja.
Lara R.: Kraška hiša
mentorica: Tanja Mljač
OŠ SK Sežana
Naštetih je le nekaj splošnih zakonitosti vernakularne
arhitekture Krasa. Bistvo teh zakonitosti pa je, da so vse specifike izhajale
iz potreb oz. so nastale z razlogom. Če je ta razlog še danes enak (npr.
burja), zakaj ne gradimo na enak način?
Eden izmed razlogov, da je temu tako, je tudi nepoznavanje
lastne zgodovine in razlogov, zakaj so Kraševci gradili, kot so. Danes na
gradnjo stanovanjskih hiš gledamo s popolnoma drugega stališča in žal niti ne
pomislimo, da sta oba pogleda marsikje združljiva. Nekaj več pa je razmišljanja
v smeri obnov starih domačij za sodobne potrebe. Pri teh se največkrat pozabi
na dobre lastnosti vernakularne arhitekture oz. se jih ne upošteva, zopet
zaradi neznanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar