SPREMINJANJE KULTURNE KRAJINE KRASA

Kot piše Lah, je Kras v mnogih dokumentih na državni in lokalni ravni opredeljen »… kot ohranjena krajina izjemnega pomena z vso svojo naravno in kulturno dediščino ter lastno razpoznavno arhitekturno identiteto.« (Lah, 2008, str. 94) V istem članku Lah tudi piše, da je prostor »javna dobrina, nepovratna vrednota, ki jo imamo v omejenem obsegu.« (Lah, 2008, str. 94)

Zato moramo pri razvoju in poseganju v prostor paziti, kako z njim upravljamo. Do sedaj te naloge nismo opravljali najbolje, kar je vidno predvsem skozi spreminjanje kulturne krajine Krasa.

Na Krasu v zadnjih desetletjih prihaja do velikih sprememb kulturne krajine, ki ponekod sploh ne kaže več svoje značilne podobe. Vse manj sledijo načelom vernakularne arhitekture, ki so jih na tem področju razvili naši predniki. Nekatere spremembe v gradnji so se zgodile zaradi spremembe predpisov, trendov, hitrega razvoja gradbeništva, nekatere pa zaradi miselnosti ljudi. Tako smo zaradi zakonodaje opustili kamen kot gradbeni material pri kraških hišah. Začeli smo graditi na središču posesti. Ker mislimo, da nismo več toliko odvisni od narave in ker je hkrati tehnologija toliko napredovala, gradimo marsikaj, na kar v preteklosti ne bi niti pomislili. Tako nastajajo moderna domovanja, ki ne kažejo vzporednic s kraško vernakularno arhitekturo in drastično spreminjajo kulturno krajino Krasa. Spreminjanje kulturne krajine je tako vidno predvsem v postavitvi stavb na posesti, tlorisu stavb, strukturi naselja ter gradbenem materialu.

Kulturna krajina se tako bistveno spreminja zaradi neznanja in neinformiranosti prebivalcev. Znanje prednikov je zamrlo, mi se pa veliko raje poslužujemo sodobnejših načinov gradnje, saj starih nihče niti ne izvaja. Tako le redko kdo npr. ve, da skrlata kraška streha ustreza vsem sodobnim standardom in je celo izjemno kvalitetna tudi po današnjih merilih. Še manj pa je tistih, ki znajo tako streho kvalitetno rekonstruirati. Tako s časom izgubljamo značilne specifike kulturne krajine, ki jih bo v prihodnosti še težje uvesti nazaj.

Lara R., mentorica Tanja M., OŠ Srečko Kosovel Sežana

Kulturna krajina se spreminja zaradi pomanjkanja znanja o vernakularni arhitekturi Krasa ter tudi zaradi zgrešenih predpostavk o njej. Tako lahko pri nekaterih prenovljenih domačijah na Krasu zasledimo fasade, ki niso ometane. Naši predniki si tega ne bi privoščili, ker so vedeli, da ima tudi kamen svoje slabosti, ter potemtakem bolje funkcionira kot material za zid, če je ometan. Tako so ga ometali z apnenimi ometi, ki so tako kot kamen paroprepustni ter s starostjo le še pridobivajo na trdnosti in kvaliteti.

Zaradi opisanih sprememb je potrebno revitalizirati stara vaška jedra, ki sedaj samevajo, saj bo na ta način zagotovljeno trajno vlaganje in izboljšanje kakovosti bivalnega okolja kraških vasi. To je mogoče doseči tudi z združevanjem domačinov na njim privlačnih področjih ali aktivnostih (igrišča, športne aktivnosti itd.). Območja novogradenj je potrebno omejevati, če potencial vasi že tako ni izkoriščen, saj se z rastjo rakavo razporejenih novogradenj izgublja enotnost oblikovanja, hkrati se z novogradnjami pojavljajo problemi ostale infrastrukture, ki morda še v starih strnjenih jedrih ni bila urejena. (Lah, 2008) Prednost morajo vsekakor imeti prenove, ne pa neutemeljena rast novih stavb, če ne izkoriščamo niti starih. Zmotno je prepričanje, da je bivanje v starejših stavbah nekvalitetno. V večini primerov smo sami zmanjšali kvaliteto bivanja v takih prostorih s tem, da smo jih neuki in pod vplivom sodobnih trendov spreminjali. Dober primer zmanjšanja kvalitete bivanja je uporaba akrilnih in drugih premazov, namesto apnenih ometov, ki bistveno bolje vplivajo na mikroklimo hiše.

Na previdnejšo zidavo novogradenj na Krasu ter na revitalizacijo kraških jeder je potrebno gledati kot na neke vrste reciklažo. Če stavbe nihče ne uporablja, je nekakšen tujek v okolju, lahko jo celo primerjamo s smetjo, ki jo je potrebno reciklirati. Dobra reciklaža pa v tem primeru ne pomeni, da stavbo zravnamo s tlemi, ampak, da jo oživimo in znova uporabimo s pomočjo predelave za sodobne potrebe. Če samo pomislim, kakšna bo naša okolica, če bomo stare stavbe vedno znova zapuščali in okrog njih gradili nove … Če to naredi samo nekaj naslednjih generacij, bo za nami ostalo veliko praznih hiš in smeti v okolju, kar nima ne repa ne glave.

Da bi kulturno krajino ohranili v vsej njeni raznolikosti in prednostih, moramo poznati in razumeti vernakularno arhitekturo tega področja in njeno vrednost v sodobnem času. Povezavo med poznavanjem in ohranjanjem dediščine pa lahko iščemo v vseh vsakdanjih predmetih in dejavnostih, ampak le če so ti previdno in strokovno izbrani, da nas prek svoje uporabe seznanjajo z želenimi cilji.

Laura B., mentorica Slejko, OŠ Danila Lokarja Ajdovščina

Izrez iz: Igramo in učimo se s kamnom; diplomsko delo. Jelena Uršič. 2011.

Viri in literatura:

1. Fister, P. Umetnost stavbarstva na Slovenskem. 1. natis. Ljubljana: Cankarjeva Založba, 1986. 

2. Lah, L. Prenova stavbne dediščine na podeželju – Kras. 1. natis. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 1994. Seidlova zbirka; knjiga 10. ISBN 961-6000-17-9.