Vernakularna arhitektura, kolikor je še imamo, priča o naši
preteklosti in je hkrati najbolj gospodarna ter preverjena, kljub alternativam,
ki jih poznamo danes.
Obnova obstoječe vernakularne arhitekture ali prenova kot
taka je eden izmed stebrov trajnostnega razvoja, ki naj bi bili vodilo razvojne
politike v sodobnem svetu. In čeprav je veliko držav, med njimi tudi Slovenija,
podpisalo in sprejelo smernice trajnostnega razvoja[1], se ta ne prakticira v
tolikšni meri, kot bi bilo potrebno. To se najpogosteje dogaja, ker ni
primernega kadra, ki bi za to skrbel, ni preverjenih učinkovitih ukrepov in niti
dovolj dobrega poznavanja smernic trajnostnega razvoja.
Razlogi, da je prenova eno izmed vodil trajnostnega razvoja,
so utemeljeni z vidika različnih področij in z velikim spektrom dobrin in
vrednot, ki jih ima vernakularna arhitektura.
Z ekonomskega gledišča je v obstoječo arhitekturo že vloženo
veliko dela, znanja, energije in je torej povsem logično, da izkoristimo vložen
material in energijo ter jo zgolj nadgradimo in prilagodimo svojim potrebam. K
temu sodi tudi infrastruktura, ki je že urejena ob obstoječih objektih. V
nasprotnem primeru, ko se odločimo za novogradnjo na mestu že obstoječe stavbe,
pa moramo vložiti veliko energije in kapitala, da bi najprej pripravili
počiščen prostor, nato pa z vnovičnim vložkom kapitala in energije zgradili
novo stavbo. Teorijo še podkrepi dejstvo, da je gradbeništvo s sorodnimi vedami
eden največjih porabnikov energije na svetu (www.vernaculararchitecture.com,
10. 1. 2011).
Naravni materiali, ki so jih uporabljali naši predniki,
preverjeno ugodno vplivajo na naše zdravje, medtem ko vpliv današnje finančno
ugodnejše gradnje na zdravje ni preverjen.
Ravno tako velja, da ima starejša arhitektura poleg
preverjenih materialov tudi najbolj učinkovite rešitve, saj so te nastajale v
sožitju s prostorom, v katerem so uporabljene, ter so poleg vsega preverjene
skozi stoletja. Tega pa ne moremo trditi za rešitve, ki so nastale pred letom,
dvema ali tudi desetletjem.
Vernakularna arhitektura je nastala v odvisnosti od naravnih
danosti in naravnih procesov ter je zato ekonomična in ekološka. Sledila je
načelu gospodarnosti in funkcionalnosti.
Pri vernakularni arhitekturi je bistveno, da so uporabljali
lokalne materiale, ki so se v domačem okolju tudi najbolje odrezali. Poleg tega
so na ta način skrbeli za lokalno gospodarstvo ter razvoj in delo obrtnikov.
Prihranili so stroške uvoza in prevoza, do potankosti so vedeli, kako se
material v okolju obnaša, ter na tak način še naprej razvijali tehnologije
obdelave in uporabe. Poleg omenjenega gospodarskega vpliva je material vplival
tudi na strukturo stavbe, obliko itd.
Vernakularna arhitektura tako kot ostala kulturna dediščina
vsebuje veliko preverjenega znanja, katerega upoštevanje nas lahko pripelje do
boljših in prijaznejših prostorskih rešitev. »Ohranimo vrednote, iz katerih lahko gradimo še boljšo in bolj našo
podobo prostora, v katerem živimo Slovenci.« (Fister, 1986, str. 365)
Gospodarnost je ena bistvenih lastnosti naših prednikov, saj
so bile stavbe, grajene v preteklosti, izdelane tako, da so se s klimatskimi
pogoji spopadale pasivno, in sicer so to dosegle s pravilno zasnovo ter
primernimi gradbenimi materiali. Upoštevali so naravne danosti in procese ter
tako uredili najbolj ekonomično energetsko bilanco prostora. Danes teh znanj in
naravnih procesov ne upoštevamo, ker jih nismo primorani upoštevati, saj nismo
tako zelo odvisni od narave, kot so bili naši predniki. Bi pa ta znanja bistveno
povečala kvaliteto življenja ter izrabo pasivne in naravi prijazne energije. Še
vedno lahko ta znanja osvojimo z analizo vernakularne arhitekturne dediščine.
Lahko pa jih tudi zlahka uporabimo pri obnovi. To je mogoče tako, da pri obnovi
stavbne dediščine analiziramo okolico, stavbo in njeno notranjost, kot je bila
zamišljena v času njene izdelave. Presenečeni bi bili nad rezultati, saj je v
svetu vse močnejša težnja, da na tak način ne samo urejajo mikroklimo v
običajnih objektih, ampak tudi zmanjšujejo ali celo odpravijo določene težave z
mikroklimo v muzejih. V današnjem času težimo k čim večji energijski
učinkovitosti, vendar hkrati pozabljamo, da so k enakim ciljem težili tudi naši
predniki. Zakaj torej njihovih dognanj ne bi uporabili v sedanjih časih?
Začetno premišljeno mikroklimo v stavbi največkrat porušimo tako, da spremenimo
uporabo stavbe ali njene dele ter njeno okolico.
S povrnitvijo stare pasivne klime pa lahko zmanjšamo porabo
energije ter potrebo po pripomočkih za uravnavanje klime, kot si jo želimo.
Obnova stare stavbe s sodobnimi standardi (varnosti, udobja, itd.) je vedno
velik izziv, za katerega potrebujemo veliko znanja. Največkrat pri obnovi sploh
ne razmišljamo o takih dejavnikih. Pozornost pa je potrebna tudi pri spremembi
dejavnosti določenega prostora, ker če je bil prostor namenjen usklajevanju vlage
med zunanjostjo in notranjostjo, ga ne smemo npr. obdelati z neprepustnimi
materiali, ker tako izgubi svojo funkcijo. Pri taki obravnavi stavbe pa se je
potrebno zavedati tudi tega, da so včasih bolj celostno načrtovali stavbe, ker
je bilo tudi pohištva ter drugih elementov, ki bi jih lahko umestili v prostor,
manj. Poleg uničenja klime s posegi v stavbo in njeno lupino, lahko dobro klimo
uničimo tudi s posegi v stavbno okolico. To je še eden izmed razlogov, zakaj
moramo dediščino ohranjati bolj celostno in integrirano v enotah, kot jih sama
narekuje, ne samo posameznih spomenikov. Oblika stavb, višina prostorov, tip in
položaj odprtin, oblika ostrešja ter vse druge specifike določene gradnje
igrajo veliko vlogo v kakovosti bivanja v takem objektu, čeprav jim sami ne
pripisujemo posebnega pomena. Poznavanje in ohranjanje ugodne mikroklime v
stavbi na pasiven način je varčnejše in zanesljivejše kot zanašanje na sodobno
visoko tehnologijo. Poznavanje stavbe kot sistema in načina, na katerega je
bila prej uporabljena, nam lahko z minimalnimi posegi v stavbo zmanjša porabo
energije in ohranjenost stavbe.
Vernakularna arhitektura je premišljena do zadnje podrobnosti,
saj so naši predniki vedeli, da se vsak najmanjši poseg v prostor sešteva v
največje možne učinke, ki so lahko bodisi dobri ali slabi.
Naši predniki niso celostno razmišljali samo pri obravnavi svoje
domačije in imetja, temveč tudi na stopnji vasi, naselja. Premeteno so urejali
tudi okolico vasi, tako da so izkoristili najboljša področja za polja, slabša
za poselitev itd. Danes se na take značilnosti le redko oziramo, saj verjamemo,
da nismo več v taki meri odvisni od teh področij. Če pa bo šel razvoj v smer,
ki jo je ubral, z enako hitrostjo, bomo te površine še kako pogrešali oz. jih
našim naslednikom uničili.
Pomemben del vernakularne arhitekture na Krasu je bila tudi preskrba z vodo.
(Vir: lasten arhiv)
Kljub prepričanju, da se je pojmovanje slovenske narodne
identitete zasnovalo in krepilo na račun slovenskega jezika in književnosti,
nista bila odločilna samo ta dejavnika. Pomembno vlogo v narodni identiteti je
imel tudi slovenski prostor, ki pa ni nujno obravnavan kot fizičen. Če pa
pojmovanje nacionalne identitete navežemo na prostor bivanja, je pri tem
najpomembnejši koncept značilnosti. Značilnosti lahko pridobijo tak pomen, ker
se pogosto ponavljajo ali ker so edinstvene in izjemne ter jim zato pripisujemo
velik pomen. Pri obojih pa je pomemben tudi čustveni naboj. (Kučan, 1998) Če
povzeto navežemo na ohranjanje kulturne dediščine, hitro pridemo do sklepa, da
značilnosti kulturne krajine kot take krepijo zavest o narodni ali krajinski
pripadnosti in identiteti. Fister je 1986. leta zapisal: »Človek
ustvarja okolje, dom, a vse tisto, kar so zgradili rodovi njegovih prednikov,
hkrati ustvarja njega.« (Fister, 1986, str. 365) In res je tako.
Vernakularna arhitektura je nastala pod enakimi naravnimi in družbenimi pogoji
ter ima tako enake značilnosti na celotnem področju, ki ga naseljuje. Čeprav je
obravnavani primer tu Slovenija, se to teorijo lahko aplicira na katerokoli
državo ali pokrajino.
Sklenem lahko s tem, da je vernakularno arhitekturo vredno
varovati že zaradi njene »izkušenosti«, saj so naši predniki vedeli veliko več,
kot vemo danes o okolju, ki nas obdaja, in so ga zato tudi veliko bolj aktivno
vključili v svojo gradnjo. Sploh pa je vernakularna arhitekturna dediščina
veliko bolj »naša« kot specifični spomeniki, ki so jih pogosto gradili tuji
mojstri.
Ohranitev vernakularne arhitekture prinese veliko dobrega za
ohranitev dediščine v širšem pomenu, saj z ohranjanjem vernakularne arhitekture
ohranjamo tudi tehnološke postopke, običaje ter drugo živo dediščino, skrbimo
za razvoj lokalnega okolja, saj tradicionalna obnova privede do potrebe po
lokalnih materialih in spodbudi pozabljene gospodarske panoge.
Iz vernakularne arhitekture se lahko naučimo mnogo tega,
sploh pa skromnosti in sobivanja z naravo. Vse vernakularne stavbe, ki še danes
stojijo, pričajo o svoji kvaliteti, ki je nedvomna, saj če bi bile nekvalitetne,
bi jih že zdavnaj podrli ali pa bi se same podrle. (Lah, 1994)
Kako spodbuditi ohranjanje vernakularne dediščine in
dediščine nasploh pri prebivalcih posameznega področja, je velik izziv.
Smernice trajnostnega razvoja in vsi ostali dokumenti na to temo nam nizajo
cilje, ki bi jih bilo treba uresničiti. Nobeden od teh dokumentov pa ne pokaže,
kako naj to storimo. Najbrž je razlog tudi ta, da pot do teh ciljev ni ena,
ampak jih je veliko. Omejene so le z našo domišljijo in iznajdljivostjo.
Pomemben korak pa je tudi spoznanje, da lahko dediščino spoznavamo povsod okoli
nas. Da bi bolje varovali in razumeli pomen dediščine, se nam torej ni treba
npr. udeležiti predavanja dvakrat tedensko. Spoznavamo jo namreč lahko že s
pravilnimi odločitvami v našem vsakdanu in tako na primer namesto plastične vrečke
v trgovino vzamemo pleteno košaro, ki jo morda naš dediščine zaveden sosed
plete v svojem prostem času in se na tak način bori, da omenjeno znanje ne
zamre. Ali pa otroka namesto na igrišče s površinami iz gume peljemo na gmajno,
kjer pa je možnost, da se poškoduje, seveda večja. Večje pa je hkrati tudi
njegovo zavedanje sveta okoli sebe in razumevanje.
[1] Ena
izmed listin, ki določajo smernice trajnostnega razvoja in jo je podpisala tudi
Slovenija, je Agenda Habitat ali Carigrajska deklaracija iz leta 2000.
Izrez iz: Igramo in učimo se s kamnom; diplomsko delo. Jelena Uršič. 2011.
Viri in literatura:
1. Fister, P. Umetnost stavbarstva na Slovenskem.
1. natis. Ljubljana: Cankarjeva Založba, 1986.
2. Lah, L. Prenova stavbne dediščine na podeželju
– Kras. 1. natis. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba,
1994. Seidlova zbirka; knjiga 10. ISBN 961-6000-17-9.
Ni komentarjev:
Objavite komentar